Tržaški vojaki


Približno 50.000 avstrijskih Tržačanov – Italijanov, Slovencev in Hrvatov – je bilo v vojnem času vpoklicanih in večinoma dodeljenih 97. pehotnemu polku (k.u.k. General Graf von Waldstätten) in 20. lovskemu bataljonu (Feldjägerbataillon), kjer je bilo 50 % Italjanov, 30 % Slovencev in 20 % Hrvatov, ter 5. puljskemu domobranskemu polku (k.k. Landwehr) s 60 % Italijanov. Številni drugi so bili vpoklicani v 22. in 4. topniški polk, v 5. zmajski polk in v vojno mornarico (k.u.k. Kriegsmarine).

97. polk se je med septembrom in oktobrom 1914 bojeval na vzhodni fronti proti Rusom v kraju Lvov (Lemberg), kjer je izgubil več kot polovico mož. Sodeloval je pri ponovnem zavzetju avstrijske trdnjave Przemyśl, nato je bil premeščen na Karpate. 5. puljski polk se je bojeval na baltski fronti in Karpatih. Pešni bataljon 97. polka je bil do oktobra 1915 na soški fronti. Maja 1918 so se nekateri Italijani in Slovenci iz 97. polka uprli v kasarni v Radgoni. Upor so zatrli z ustrelitvijo osmih mož.


Dezerterji in odlikovanci

Dezerterji in odlikovanci


Iz bitke pri Lvovu (Lemberg), v kateri je 97. polk izgubil približno polovico svojih mož, se je rodila legenda o Demoghèla (v krajevnem narečju pobegnimo, zbežimo).
To je znana in priljubljena pesmica, ki med iredentizmom in brezbrižnostjo posameznikov ošvrkne pomanjkanje volje tržaških vojakov do bojevanja, saj se raje odločijo za beg in dezerterstvo.
V babilonu narodov, ki so sestavljali avstro-ogrsko vojsko, so Italijani in še posebej Tržačani med visokimi častniki veljali za vojake slabega borbenega duha, morda zato, ker so bili kot prebivalci večjega mesta manj nagnjeni k požrtvovalnosti in naporu. Razvlečena vzhodna fronta je mnogim omogočila dezerterstvo ali vdajo, številni pa so kljub vsemu izpolnili svojo dolžnost in bili deležni priznanj na bojišču.

Regnicoli

Državljani kraljevine italije

V zadnjih dneh italijanske nevtralnosti je po posredovanju ameriškega konzulata približno 35.000 “regnicolov”, italijanskih delavcev, ki so živeli v mestu, dobilo odločbo o repatriaciji. Mnogo drugih pa ni zapustilo Trsta. Ker so veljali za pripadnike sovražne države, so jih 14.748 sprva zaprli v različna avstro-ogrska begunska taborišča.

Kasneje je bilo 9.866 posameznikov, predvsem žensk, otrok in ostarelih, preko Švice vrnjenih v Italijo in razporejenih po različnih krajih na polotoku. 2.987 ljudi, povečini za boj sposobnih moških, je ostalo zaprtih v taboriščih, 1.895 jih je bilo konfiniranih v različne kraje. Leta 1919 se je v Trst v svoja stanovanja vrnilo 39.483 že nekdanjih “regnicolov”.


Regnicoli

Prostovoljci Iredentisti

Interniranci


V letih 1915 in 1916 je bilo aretirano določeno število avstrijskih državljanov, povečini pripadnikov italijanskega meščanstva, ki so bili osumljeni vohunjenja ali simpatiziranja s sovražnikom in torej potencialno nevarni. 354 oseb so zaprli v internacijska taborišča Mittergrabern, Göllersdorf in Weyerburg ali konfinirali v druge kraje v Avstro-Ogrski.

175 drugih ljudi, med katerimi so bili politični osumljenci, anarhisti in prostitutke, je bilo interniranih v okviru zagotavljanja javnega reda. V prvih mesecih leta 1918, po bitki pri Kobaridu, je nadzor postal manj restriktiven in mnogim internirancem je bila dovoljena vrnitev v Trst.

Prostovoljci Iredentisti


Skupno 1.047 iredentistov je zbežalo iz Trsta, da bi se prostovoljno priglasili v italijansko vojsko. Študentje, delavci, uradniki in obrtniki so zvečine izhajali iz drobne in srednje buržoazije. 881 prostovoljcev se je dejansko borilo na italijansko-avstrijski fronti, od katerih je bilo nemalo “regnicolov”, priseljencev iz Kraljevine Italije.

Na njih so soborci in vojaško poveljstvo pogosto gledali z nezaupanjem, vendar je skoraj polovica izmed njih dosegla čin častnika, največkrat zaradi vojaških zaslug. Kar 182 jih je padlo v boju, med njimi tudi Scipio Slataper, Carlo Stuparich in Ruggero Timeus. Preostalih 166 prostovoljcev, katerih število je bilo ugotovljeno po vojni, je bilo italijansko govorečih vojakov habsburške vojske v ruskem ujetništvu, ki so se na podlagi sporazumov med Italijo in Rusijo leta 1917 odločili pridružiti italijanskemu ekspedicijskemu korpusu na Daljnem vzhodu.


Interniranci

Ujetniki iredentisti

Ujetniki iredentisti


Od sredine leta 1916 je Italija več kot 25.000 italijansko govorečim avstro-ogrskih ujetnikom (s Trentinskega in Primorja) ponudila možnost, da se odpovedo avstrijskemu državljanstvu s posledično repatriacijo brez obveznosti vstopa v vojsko. Med oktobrom in novembrom 1916 je več kot 4.000 mož s Trentinskega in iz Julijske krajine, zbranih v taborišču Kirsanov, prišlo v Italijo po morju in se povečini zaposlilo v tovarnah s proizvodnjo vojaške opreme. Pozimi leta 1917 je bilo drugih 2.500 italijansko govorečih nekdanjih ujetnikov, med katerimi jih je bilo 900 iz Julijske krajine, premeščenih v Vladivostok in priključenih italijanskemu ekspedicijskemu korpusu na Daljnem vzhodu.

Korpus se je z drugimi zavezniškimi silami bojeval proti boljševikom. Septembra 1918 se je v Samari približno 300 Italijanov, med katerimi je bilo okrog sto Tržačanov, pod vodstvom “poveljnika” Compatangela odpravilo na dogodivščin polno potovanje do Vladivostoka. Od tam je bilo nekaj kontingentov premeščenih v Tientsin na Kitajsko. Po številnih težavah so se uspeli vrniti šele leta 1920.